Moramo v šolske klopi sesti starši ali otroci ?
Ko svojim celicam zagotovimo zdravo okolje, uspevajo, ko je okolje manj kot optimalno, celice bolehajo, ko pa je okolje strupeno, celice zbolijo. Pametne celice se povezujejo, da postajajo še pametnejše. Popolnoma enako je z našimi otroki. Ko otrokom zagotovimo zdravo okolje v katerem odraščajo, bo njihov razvoj popolnoma zdrav. Celice za svoj razvoj potrebujejo sodelovanje. Prav tako otroci in mi kot družba za zdrav razvoj potrebujemo sodelovanje in ne pretirano tekmovanje, ki nas je pripeljalo v svet pretiranega materializma, individualizma, sebičnosti in pohlepa. Vzgoja in izobraževanje sta procesa, skozi katerega se posamezniki, predvsem otroci in mladostniki, učijo vrednot, navad, obnašanja in spretnosti, ki so sprejemljivi v določeni družbi. Temu pravimo tudi socializacija, za katero se moramo zavedati, da ni zmeraj dobra. Celoten proces vključuje interakcije med starši, skrbniki, učitelji in okoljem v katerem živimo. Vzgoja naj bi vključevala učenje o moralnih vrednotah, sprejemanju odgovornosti, razvoju samozavesti in socialnih veščin. Zavedati se je potrebno, da najbolj vzgajajmo z dobrim zgledom, kajti le taka vzgoja pade na plodna tla. Moraliziranje brez podlage je neučinkovito in celo nevarno.
Kot starši in kot družba moramo prepoznati vlogo, ki jo imamo pri programiranju prepričanj svojih otrok in seveda velik vpliv, ki ga imajo ta prepričanja na njihova nadaljna življenja. Misli imajo globok učinek na vedenje in gene, ko so v harmoniji s podzavestnimi programi. Zato je potrebno veliko pozornosti obrniti v smeri, katerim zavestnim in podzavestnim vzorcem bo otrok izpostavljen v dobi odraščanja.
Stahove, fobije, tesnobnosti, slabo samopodobo in slabo samospoštovanje najpogosteje otroci pridobijo v zgodnji otroški dobi od družine, okolja v katerem odraščajo, ter vzgojno izobraževalnih inštitucij.
Največja rak rana naše družbe je, da se ne zavedamo, da samo s povezovanjem, sodelovanjem in spoštovanjem lahko kot družba preživimo in se zdravo razvijamo. Da bi tako razmišljanje prenesli na naslednje generacije, jih moramo vzgajati in izobraževati v duhu spoštovanja, sodelovanja in povezovanja, v njih krepiti zdravo samopodobo, ki je vsota zdrave samozavesti in zdravega samospoštovanja. Le ljudje in družba zdrave samopodobe je sposobna upreti se obilkam zavajanja in manipulacij peščici posameznikov, ki družbo namerno vodijo v smer kontrole, brezosebnosti in družbenega propada, za svoje ozke koristi.
Ob rojstvu so človeški možgani v stanju Delta valovanja možganskih tokov.
To valovanje možganskih tokov nas spremlja od 0 pa nekje do 2 leta starosti. V tem stanju valovanja možganskih valov poleg dojenčkov najdemo tudi vse osebe v globokem spancu ali ljudi v stanju nezavesti. Znano nam je, da se ne novorojenčeki v tej starosti, ne osebe v globokem spancu ali nezavesti, trenutkov preživetih v delta stanju valovanja možganskih valov, na zavestni ravni ne spominjajo (manj kot 4Hz) a njihova podzavest-duša, jih je shranila v trajen spomin.
Stanje valovanja možganskih tokov, ki ga imenujemo Theta, označuje stanje med globokim spancem in budnostjo pri odraslem človeku. V tem segmentu najdemo otroško možgansko valovanje nekje od 2 do 6 leta starosti. Otroci v tem obdobju so najbolj povezani s svojim notranjim svetom in živijo pretežno v svetu domišlije. Njihovo racionalno in kritično razmišljanje še ni razvito. Iz tega razloga otroci sprejemajo vse, del česa so in izjave, ter dogodke shranijo naravnost v del nezavednega uma. Otroci v tem obdobju verjamejo, kar koli jim predočimo. Božiček je njihov resnični lik. Tudi teh stanj se na zavestni ravni ne spominjamo, podzavest pa jih ni pozabila. V stanju Theta valovanja sanjamo, v tem stanju se lahko izvaja hipnoza, aktivira se proces samozdravljenja. (4-7 Hz). Predstave v svetu sanj so enake predstavam v svetu življenja in si jih sproduciramo sami. Si predstavljate, da ko sanjamo, se lahko vidimo v drugih telesih, a naše snovno telo zazna naše počutje. Z umom zapuščamo svoje telo, kakor ga zapustimo, ko se poslovimo od zemeljskega sveta.
Otroci s svojim obnašanjem zelo hitro pokažejo dinamiko odnosov v družini. Lahko so plahi, vase zaprti, odmaknjeni ali zelo hiperaktivni, s čimer želijo pritegniti pozornost in kličejo po pomoči. Vendar takšni otroci pogosto niso uslišani; namesto tega jim pogosto nalepimo oznake, ki jih potisnejo še globlje v čustvene stiske. Te stiske se kasneje, v odraščajoči in odrasli dobi, razvijejo v resne težave, ki se v mnogih primerih prenesejo na njihovo novo družinsko skupnost in potomce.Alfa valovanje možganskih valov se dogaja otrokom med 6 in 8 letom starosti. Značilno za otroke v tej starosti je, da so v svojem domišlijskem in resničnostnem svetu enako prisotni. Znajo se odlično pretvarjati v različne like. Odrasli se v tem stanju nahajamo, ko smo sproščeni, umirjeni, imamo zaprte oči. V Alfa,stanju so naši možgani sposobni hitrejšega učenja, ker smo bolj osredotočeni. Lahko je to tudi stanje meditacije. Krepi se imunski sistem, izboljša se cirkulacija in dihanje, sprošča se stres, ter se krepi intuicija. (7-13 Hz) Iz tega obdobja se na zavestni ravni lahko že spominjamo posameznih čustvenih dogodkov, podzavest pa jih je do potankosti posvojila.
Višje frekvence zavestnega razmišljanja, med 8 in 12 letom in pozneje, imenujemo stanje valovanja možganskih tokov Beta, (13-40 Hz) V tem segmentu se vrata med zavednim in nezavednim delom uma začno zapirati in med njima se ustvari staražar, ki sliši na ime kritični faktor.
Potrebno je osveščati mlade starše, da otroci, čeprav starši menijo, da so premajhni, da bi razumeli, kot gobice vpijajo vsako vzdušje v družini in ga na nezavedni ravni prenašajo v svoj način življenja. Starši, ki se pred otroki prepirajo, si izkazujejo nespoštovanje, zaničevanje ali celo kaj hujšega, se predajajo alkoholizmu in drugim oblikam odvisnosti, ki negativno vplivajo na dinamiko družinske skupnosti – vse to prenašajo na otroke. Majhni otroci ne vedo, ali je to prav ali narobe, zgolj spremljajo dogajanja v okolju, v katerem odraščajo, jih ponotranjijo in po teh vzorcih živijo tudi v odrasli dobi.
Otroci, ki so sad ljubezni, vzgajani v harmoniji in spoštovanju, ter to vidijo in čutijo v svoji družini, bodo tak odnos razvili tudi v kasnejših letih, kajti njihova energija bo privlačila energijo njim podobnih.
Zavedati se je potrebno, da le peščica odraslih pride iz otroštva čustveno nepoškodovana, saj je veliko družin na nek način disfunkcionalnih.
Otroci s svojim obnašanjem zelo hitro pokažejo dinamiko odnosov v družini. Lahko so plahi, vase zaprti, odmaknjeni ali zelo hiperaktivni, s čimer želijo pritegniti pozornost in kličejo po pomoči. Vendar takšni otroci pogosto niso uslišani; namesto tega jim pogosto nalepimo oznake, ki jih potisnejo še globlje v čustvene stiske. Te stiske se kasneje, v odraščajoči in odrasli dobi, razvijejo v resne težave, ki se v mnogih primerih prenesejo na njihovo novo družinsko skupnost in potomce.
